Zbirka dr. J. Šmida in njen nastanek
Družinski zdravnik dr. Janez Šmid je v mnogih letih službovanja na Planini ustvaril zbirko, ki jo tukaj predstavljamo. Rodil se je leta 1942 v Celju in svojo mladost preživel v Črnolici pri Šentjurju. Po končani gimnaziji je odšel v Ljubljano študirat medicino in se kot splošni zdravnik najprej zaposlil v Straži na Humu, vendar že s 1. 11. 1969 odšel na Planino.
Kraj je bil lep in zanimiv, pokrajina pa slikovita, zato ga je pritegnilo tudi raziskovanje okolice, v kateri je delal in bival. Zaradi zanimanja za ljudsko dediščino, ki je propadala pred njegovimi očmi, je začel zbirati stvari, ki na to področje sodijo. K temu ga je še posebej spodbudilo leto 1974, ko je bil na Kozjanskem potres in so mnogi stisko ljudi izkoristili
tudi za odtujevanje ljudske dediščine iz njenega prvotnega okolja. Tako je polagoma pričela nastajati zelo raznolika zbirka, ki jo skušamo predstaviti.

Kuhinja
Tradicionalna hiša, ki smo jo v tem okolju videli še do nedavnega, je bila največkrat lesena, s slamo krita pritlična stavba, pogosto vrhkletnega ali vrhhlevskega tipa. Poleg veže in kuhinje je imela včasih le dva prostora - veliko in malo hišo. Le premožnejši kmetje so imeli zidane hiše z več prostori. Na začetku 20. stoletja je bila kuhinja največkrat le temen, zakajen prostor z majhnim oknom. Gospodinje so v peči ali pred njo pripravljale hrano za vso družino. Posode, ki so jih pri tej tehniki kuhanja uporabljale, so bile iz
gline ali pločevine. Z uvedbo štedilnika so morale posodo zamenjati, vendar je marsikje to spremembo prinesel šele čas po drugi svetovni vojni.
Stara dimna kuhinja je navadno premogla le najnujnejše posodje in orodje, to je tisto, ki ga je gospodinja največkrat potrebovala. Vse ostalo je bilo spravljeno v lopi, na podstrešju ali v kašči, saj shramb še ni bilo. Obvezno kuhinjsko opremo so takrat predstavljali pečne vile, valjar za porivanje loncev v peč, loparji za vsajanje kruha, lopata za pepel, grebljica in metla za pometanje peči. Izbor posode je bil kljub vsemu dokaj pester. Gospodinje so uporabljale lonce in lončke različnih velikosti, sklede in kozice z izlivom ali brez, na nogah ali brez njih, sklede za kisanje mleka različnih velikosti, različne pekače za perutnino, modele za potice itd. Mast je bila spravljena v posodah različne velikosti s pokrovom. Delavcem na polju ali travniku so malico nosili v južnikih s pokrovom, pijačo pa so gospodinje postregle v vrčih. Pred vrati kuhinje v lopi sta stala škaf ali vedro z vodo, na steni pa je visel sklednik s posodo.

Uživanje hrane
V času dimnih kuhinj je bila »hiša« zelo pomemben prostor. Na veliko mizo v hiši so gospodinje dajale različno posodje. Hrano so postregle praviloma v
loščeni glinasti posodi. Vsak član družine je imel svojo žlico, vendar so jedli iz skupne sklede. Ko so se uveljavili krožniki za posamezne člane družine,
so hrano na mizo sicer še vedno nosili v glinastih skledah, vendar so si posamezniki hrano nalagali na lastne krožnike.

Hiša, kamra in notranja oprema
V »hiši« je bila tudi cela vrsta drobnih predmetov, ki so jih spravljali v skrinjah ali kasneje v omarah. Omara je največkrat stala v »štiblcu« ali »kamri«. Na steni
za vrati ob peči je visel obešalnik za obleko in če je bil pri hiši še kdo, ki je težje hodil, je bila ob steno prislonjena še sprehajalna palica.