Celjski strop

Celjski strop v osrednji dvorani Stare grofije sodi med osrednje zanimivosti našega muzeja. Poslikani strop je vreden posebne pozornosti, saj je osamljen primer profanega slikarstva na prehodu iz renesanse v zgodnji barok.

Mnenja o dataciji in avtorstvu so deljena.Teza dr. Franceta Steleta je, da je bil »avtor povabljen ali skozi Celje potujoči Gornjeitalijan«, ki je strop poslikal na začetku 17. stoletja. Severnoitalijanski izvor rodbine Thurn-Valsassina, ki so bili naročniki poslikave, eklektično posnemanje severnoitalijanskega slikarstva Antonia Tempeste, delavnice Bassanov in Pelegrina Tibaldija kažejo, da je avtor poznal italijansko slikarstvo. Dr. Emiljan Cevc meni, da je bil slikar Celjskega stropa severnjak, ki je v začetku 17. stoletja svoje delo obogatil z dosežki italijanske umetnosti pozne renesanse in manierizma. Drugačno pa je mnenje dr. Ivana Stoparja, ki je avtorstvo pripisal slikarju Almanachu in premaknil datacijo stropa v sedemdeseta leta 17. stoletja. Najnovejša študija dr. Daše Pahor je zgornjo možno datacijo postavila v dvajseta leta 17. stoletja in avtorja poslikave umestila v krog slikarjev, ki so delali za dvor Rudolfa II. v Pragi.

Strop v velikosti 14,45 x 9,87 m je poslikan s tempera barvami na platno. Razdeljen je na 11 stropnih polj, ki jih ločujejo dekorativno poslikani leseni tramovi in opaži. V največjem sredinskem polju je iluzionistično naslikana stebriščna arhitektura s štirimi stolpi, med katerimi se odpira pogled v nebo v obliki križa. Obrobljajo ga balustradne ograje, prek katerih visijo dragocene preproge, za njimi so v manjših skupinah naslikani plemiči in plemkinje, dvorjani, vojaki, portret domnevnega naročnika Janeza Ambroža Thurna in avtoportret slikarja s pomočnikom. Ob stranicah osrednjega polja sta na izstopajočih podstavkih figuri Jupitra in Neptuna. Ob daljših stranicah stropa so alegorično upodobljeni štirje letni časi s prizori in opravili iz vsakdanjega življenja, na krajših stranicah je naslikan dramatični spopad v bitki Latincev in Trojancev, vogale pa zapolnjujejo štirje giganti-napadalci neba. Avtor Celjskega stropa je večino prizorov povzel po grafičnih predlogah. Letni časi so naslikani po bakrorezih Jana in Rafaela Sadelerja. Grafika sta se zgledovala po originalih slikarjev družine Da Ponte-Bassano. V prizorih bitke se je slikar naslonil na bakroreze Antonia Tempeste. Za štiri gigante pa je kot predlogo uporabil bakroreze Hendrika Goltziusa, narejene po slikah Corneliusa Cornelisza van Haarlema. Raziskovalcem še ni uspelo odkriti predloge za osrednji del z iluzionistično naslikano arhitekturo.

Dinamiko stropa je slikar dosegel s kontrastom med iluzionistično naslikano arhitekturo, ki ustvarja vtis perspektivičnega odpiranja prostora in iluzijo zaprtega prostora v vogalih nad v zraku plavajočimi telesi gigantov. Slikarju je tako kljub eklektičnemu ikonografskemu programu ob pretehtani razvrstitvi slik uspelo ustvariti notranjo silo, tako značilno za baročne umetnine.

 

21.5.2015 smo v muzeju odprli občasno razstavo Celjski strop, evropska mojstrovina. Vsebina razstave z viri in literaturo je dostopna na portalu Kamra.

 

Skrivnosti Celjskega stropa, v radijski oddaji Sledi časa, na Prvem programu Radia Slovenija, 28. 2. 2016, intervju z kustosinjo Gabrijelo Kovačič, univ, dipl. um. zgod., v katerem je širšo in strokovno  javnost seznanila z vsemi do tedaj znanimi izsledki o umetnini.