Grofje Celjski

04.11.2012

V Knežjem dvoru v Celju je svoj dom dobila stalna postavitev razstave o Grofih Celjskih.

Grofje Celjski so bili v fokusu muzeja od njegovih začetkov; muzej je skrbno zbiral redke materialne ostaline, ki so jih izkopali arheologi na Starem gradu ali drugih lokacijah. Leta 1956 so prešle v varovanje muzeja še lobanje, nad katerimi so bdeli v minoritski cerkvi v Celju, nekdanji grobnici grof Celjskih. Leta 1999 odprta pregledna razstava z naslovom Grofje Celjski je bila zaradi pomanjkanja prostora nekaj let v depoju. Novo prizorišče stalne postavitve o grofih Celjskih je v Knežjem dvoru.

Kratka zgodovina grofov Celjskih

Začetki Celjskih grofov segajo v čas svobodnih gospodov Žovneških z družinskim sedežem na gradu Žovnek v Spodnji Savinjski dolini. Le ti so si do leta 1333  pridobili po Vovbržanih podedovano posest v Savinjski dolini s sedežem v Celju. S kopičenjem posesti v last ali fevd ter spretnim dinastičnim povezovanjem so Žovneški okrepili svoj ugled do te mere, da jih je leta 1341 cesar Ludvik Bavarski povzdignil v grofe Celjske, kasneje, leta 1372, pa še Karel IV. Luksemburški. Temelj njihove moči so bila obsežna posestva na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem.

Največji vzpon je doživela celjska hiša v času, ko jo je vodil Herman II.; v želji po osamosvojitvi izpod nadoblasti Habsburžanov se je od leta 1396 dalje tesno povezoval z ogrskim kraljem Sigismundom Luksemburškim, kasnejšim nemškim in češkim kraljem ter rimsko nemškim cesarjem. Celjski so si pod novim zaveznikom pridobili obsežna posestva in naslove na območju današnje Hrvaške. Herman II. je postal slavonski, hrvaški in dalmatinski ban, gubernator zagrebške škofije s pravico imenovanja vikarjev, poleg tega pa še ožji član Sveta Sigismunda Luksemburškega. Celjska hiša se je na višku slave sorodstveno vezala z ogrsko (Barbara Celjska), poljsko (Ana Celjska), srbsko (Ulrik II.) in bavarsko (Herman III.) vladarsko hišo.

Cilj za katerega je predano delal Herman II. Celjski polnih pet desetletij je bil dosežen, ko je Sigismund Luksemburški Friderika II. Celjskega in Ulrika II. Celjskega leta 1436 v Pragi povišal v državna kneza, njuni celjsko in sternberško-ortenburško gospostvi pa v samostojno celjsko kneževino, kjer je Celjskim pripadla poleg pravice kovanja lastnega denarja tudi pravica do ograjnega sodišča. Celjski so bili v tem trenutku v enakopravnem položaju s Habsburžani. Povišanju je sledila fajda, saj so bili Celjski resna grožnja habsburškim interesom v notranje avstrijskih deželah. Mirovni sporazum sklenjen leta 1443 med Celjskimi in Habsburžani, je Celjskim ohranil naziv knezov, odvzete pa so jim bile knežje pravice, kar je pomenilo konec komaj začetega formiranja samostojne celjske dežele. Najpomembnejši akt poravnave je bila pogodba o obojestranskem dedovanju, ki je kasneje Habsburžanom prinesla vsa celjska posestva v okviru rimsko nemškega cesarstva. 

Celjski so odslej svoje politične ambicije usmerjali na Ogrsko, kjer si je Ulriku II. leta 1456 uspelo priboriti naslov kraljevega namestnika ogrskega kralja Ladislava Posthumusa. Visoki naslov, za katerega se je potegoval tudi ogrski plemič Ladislav Hunyadi, pa je hkrati prinesel smrtno obsodbo zadnjemu moškemu potomcu celjske hiše. Še istega leta so v Beogradu Hunyadijevci umorili Ulrika II. Celjskega.

Celjski so bili poslednja pomembna srednjeveška dinastija, ki se je s slovenskih tal povzpela v kroge evropskega visokega plemstva. Njihov knežji dvor v Celju je bil poleg Trsta edini kraj na Slovenskem, kamor so segali evropski kulturni in umetnostni tokovi.

V dobrem stoletju se je ime Celjskih trdno zasidralo v političnem dogajanju srednjeevropskega prostora. Hkrati so Celjski dali tudi pečat številnim kulturnim stvaritvam svojega časa. Celjski so bili ustanovitelji samostanov in so sloveli kot donatorji različnim cerkvam, dejavni pa so bili tudi pri zidanju in preurejanju gradov, ki so jih na vrhuncu svoje moči posedovali prek sto. Številni arhitekturni spomeniki poznega srednjega veka na naših tleh ali celo zunaj današnjih slovenskih meja so povezani z njihovim imenom.

Grofje Celjski so se ohranili v zgodovinskem spominu Slovencev do danes. Dramatične življenjske zgodbe posamičnih članov celjske hiše so s pomočjo ljudskega slovstva, različnih literarnih zvrsti ter s prispevki posameznikov s področja ljubiteljskega in znanstvenega zgodovinopisja preživele pol tisočletja, s čimer se ne more pohvaliti nobena druga plemiška družina v našem prostoru. Tekom stoletij se je med ljudstvom zasidrala predstava o bajno bogati in brezkompromisni družini, ki si za dosego svojih ciljev ni pomišljala poseči po najskrajnejših sredstvih; v 19. stoletju pa se je oblikoval tudi zgodovinski mit o Celjskih kot prvih nosilcih slovenske državnosti.

 

Razstava je na ogled v 1. in 2. nadstropju Knežjega dvora v odpiralnem času muzeja,

 
 
na vrh
na vrh
 
 
Izdelava spletnih strani: SoftLAB