Zgodba o svobodnih gospodih Žovneških, poznejših grofih in knezih Celjskih, je zgodba o najpomembnejši plemiški rodbini, ki je imela svoje matične posesti in sedež na današnjem slovenskem ozemlju. To je tudi zgodba o izjemnem vzponu in nenadnem padcu ter mnogih za slovensko zgodovino pomembnih mejnikih; mednje spada tudi povišanje svobodnih gospodov Žovneških v grofe Celjske.
Rodbina Žovneških/Celjskih je prvi zvezdni trenutek dočakala 16. aprila 1341, ko je cesar Ludvik IV. iz rodbine Wittelsbach v soglasju s Habsburžani povzdignil Žovneške v grofe Celjske. Njegov naslednik na cesarskem prestolu, Karel IV. Luksemburški, je 30. septembra 1372 Celjske ponovno povzdignil v državne grofe. Celjski grofiji je določil bistveno večji obseg, kot ga je imela dotlej, ji podelil status državno neposrednega fevda in s tem začel rahljati stoletje dolgo tesno celjsko-habsburško zavezništvo.
V Pokrajinskem muzeju Celje smo ob 650-letnici drugega povišanja Žovneških/Celjskih v grofe Celjske pripravili priložnostno razstavo, ob tem pa izdali tudi spremno publikacijo. V knjigi je, s poudarkom na načrtnem povečevanju posestne mase, predstavljena meteorska žovneška pot do treh zlatih celjskih zvezd. V nadaljevanju sta podrobno predstavljeni obe povišanji v grofovski stan, njuni vsebini, pomen in temeljne razlike ter prvič doslej, tudi transkripcija listine iz leta 1372.
Avtor razstave in knjige: mag. Damir Žerič