Celeja antiqua et nova: Cerkev sv. Maksimiljana, I. zvezek, jedkanica Avgust Friderik Seebacher, založil Martin Perc, Celje, 1926, hrani PMC, inv. št. G/XI-522/10.
Prevod bistvenega dela nemškega besedila: Današnja cerkev s severozahoda, desno je kapelica sv. Maksimiljana s čudežnim izvirom. Po starem celejanskem izročilu naj bi cerkev stala na mestu obglavljenja in groba sv. Maksimiljana, kjer naj bi že sv. Rupert leta 698 posvetil cerkev in dal ostanke od tukaj prenesti v Lorch. Danes se relikvije sv. Maksimilijana nahajajo v stolnici v Passau.
Današnja cerkev, ki je bila pozidana l. 1662, je 21 m dolga, 7 m široka, 8m visoka in je sestavljena iz kora in ladje, oboje obokano z okroglimi loki. Leta 1862 jo je poslikal Fantoni, glavni oltar krasi lepa slika sv. Maksimiljana od Wachtla. Okoli cerkve je bilo med letoma 1783–1880 mestno pokopališče. Med svetovno vojno je bilo v cerkvi in okoli nje vojaško skladišče, ki je povzročilo božji hiši precej škode. Cerkev je izgubila tudi oba zvonova.
Prvi zvezek iz serije Celeja antiqua et nova, ki ga je z 12 jedkanicami opremil Avgust Friderik Seebacher (1887-1940), je izšel v Celju leta 1926. Spremno besedilo k upodobitvam je napisal Martin Perc, ki je delo tudi založil in izdal.
Zvezek vsebuje izvirne jedkanice, ki prikazujejo domišljijske prikaze arhitekturne ureditve Claudie Celeie v kateri se odvijajo ključni prizori izjemno priljubljene celjske legende sv. Maksimiljana. Posamezne upodobitve so opremljene s krajšimi citati v latinskem jeziku in opisom upodobitve v nemškem jeziku. Prevod bistvenega dela nemškega besedila objavljamo skupaj z upodobitvami.
