Celeja antiqua et nova: Kapelica sv. Maksimiljana

Umetnostna zgodovina - Grafike

Celeja antiqua et nova: Kapelica sv. Maksimiljana, I. zvezek, založil Martin Perc, Celje, 1926, hrani PMC, inv. št. G/XI-522/12.

 

Prevod bistvenega dela nemškega besedila: Pogled s severozahoda. Nekaj korakv južneje od cerkve sv. Maksimiljana, stoji nad čudežnim izvirom prastara kapelica sv. Maksimiljana, z leta 1869, v romanskem slogu dozidano opatovo kripto z majhnim oltarčkom sv. Maksimiljana.

Po tradicionalnih starih celejanskih navedbah, naj bi na mestu kamor se je skotalila glava sv. Mučenika nastal izvir vode. V starih časih so vodi pripisovali posebno zdravilno moč in jo pogosto uporabljali kot zdravilno sredstvo. Bližina pokopališča (in grobnice) sta naredila uporabi vode konec in vodnjak je bil na odlok opata Ogradija zaprt z železnimi vrati. Zgodovinar Schönleben (1618–1681) se vodnjaka spominja kot priča in Valvasor poroča (Slava vojvodine Krajnske, II/VIII/534, 1689) da je takrat bila na železni verigi pritrjena bakrena posoda za zajemanje »odlične/in zdrave/ in tudi poleti ledeno mrzle vode«.

Omenjeno je bilo tudi vsakoletno okraševanje notranjosti kapelice na 12. oktober, na godovni dan sv. Maksimiljana.

 

Prvi zvezek iz serije Celeja antiqua et nova, ki ga je z 12 jedkanicami opremil Avgust Friderik Seebacher (1887-1940), je izšel v Celju leta 1926. Spremno besedilo k upodobitvam je napisal Martin Perc, ki je delo tudi založil in izdal.

Zvezek vsebuje izvirne jedkanice, ki prikazujejo domišljijske prikaze arhitekturne ureditve Claudie Celeie v kateri se odvijajo ključni prizori izjemno priljubljene celjske legende sv. Maksimiljana. Posamezne upodobitve so opremljene s krajšimi citati v latinskem jeziku in opisom upodobitve v nemškem jeziku. Prevod bistvenega dela nemškega besedila objavljamo skupaj z upodobitvami.