Herman II. reši kralja Sigismunda pri Nikopolju
Avgust Seebacher iz grafične mape Celeja antiqua et nova, Celjski grofje, Celje, 1930, PMC, inv. št. G/XI-520-7.
Herman II. je bil drugorojeni sin Hermana I. Med letoma 1385-1392 je vodil celjsko politiko skupaj z bratrancem Viljemom. Po njegovi smrti je Herman za več desetletij sam vladal celjski hiši. V zakonu z Ano Schaunberško se jima je rodilo šest otrok; po pomenu in razvpitosti sta izstopala zlasti Friderik in Barbara. Herman je svojo moč in ugled zgradil na zavezništvu z ogrskim kraljem Sigismundom Luksemburškim. V bitki pri Nikopolju leta 1396 mu je zvesti Herman reševal življenje, za zasluge pa mu je kralj podaril številna posestva na Ogrskem. Leta 1420 je Herman pridobil tudi ortenburško dediščino in Celjski so dosegli vrhunec svoje posestne moči. Herman je opravljal tudi funkcije slavonskega in hrvaško-dalmatinskega bana. Bil je tudi protagonist nesrečne ljubezenske zgodbe med sinom Friderikom in Veroniko Deseniško. Umrl je leta 1435 v Bratislavi, pokopan pa je bil v samostanu Pleterje, ki ga je tudi sam ustanovil. Več o njegovi izjemni življenjski poti si lahko ogledate na razstavi Grofje Celjski v Knežjem dvoru, kjer lahko kupite tudi raznovrstno literaturo o rodbini Celjskih.
