Rižev papir, les, tisk, Kitajska, zač. 20. stol., š. 30 cm, inv. št. A 61/1-22, PMC.
Potovanje na zahod je kitajski roman, objavljen v 16. stoletju v času dinastije Ming in pripisan Wu Cheng'enu. Roman je razširjen opis legendarnega romanja budističnega menihaXuanzanga iz dinastije Tang, ki je v letih 629–645 potoval v »zahodne pokrajine« (Srednja Azija in Indija) po budistična sveta besedila (sūtre). Roman velja za enega od štirih velikih klasičnih romanov kitajske književnosti.
V Zbirki predmetov iz Azije in Južne Amerike muzej hrani 18 zložljivih pahljač z bambusovim ogrodjem, kjer je na rižev papir natisnjenih pet različnih motivov iz romana Potovanje na zahod.
Glavne teme in spoznanja v romanu Potovanje na zahod so:
Pomen vere in odločnosti v stiski:
Glavni junak romana, menih Xuanzang, se odpravi na nevarno in naporno potovanje v Indijo v iskanju duhovnega razsvetljenja, čeprav se na poti sooča s številnimi ovirami in izzivi.
Moč timskega dela in medsebojnega zaupanja:
Xuanzanga na poti spremljajo tri nadnaravna bitja: opičji kralj Sun Wukong, prašičji demon Zhu Bajie in rečna pošast Sha Wujing, ki imajo vsak svoje prednosti in slabosti. Za uspeh se morajo naučiti sodelovati in se zanašati drug na drugega.
Vrednost samokontrole in samodiscipline:
Sun Wukong je sprva nagajiv in impulziven opičji kralj, vendar se skozi izkušnje na potovanju nauči nadzorovati svoje želje in impulze ter postane močan in zvest Xuanzangov spremljevalec.
Pomen ponižnosti in sočutja:
Na potovanju se Xuanzang sooča s številnimi moralnimi dilemami in naučiti se mora uravnotežiti svojo željo po duhovnem razsvetljenju s sočutjem do trpljenja drugih.
Duhovno potovanje, na katerem odkriva samega sebe:
Potovanje na Zahod ni le fizično, temveč tudi duhovno potovanje, na katerem se glavni junaki soočijo s svojimi slabostmi in demoni ter na koncu najdejo odrešitev in razsvetljenje.
