Paravan, les, papir, poslikava, Japonska, kon. 19., zač. 20. st., višina 91 cm, širina 55 cm (osrednji del), širina 110 cm (celoten paravan), Zbirka predmetov iz Azije in Južne Amerike, PMC, inv. št. A 135.
Motiv na paravanu prikazuje dve beli čaplji v ribniku pod borovcem. V kitajski in japonski kulturi je čaplja simbol dolgoživosti ter poti do neba in sreče. Z budizmom pridobi tudi pomen čistosti in gracioznosti.
V kitajski kulturi sta čaplja in njeno naravno okolje pogost navdih pesnikom iz dinastije Tang (618–907). Večkrat je bila upodobljena skupaj z lotosom s sporočilom, naj se pot nepretrgoma nadaljuje navzgor. V kitajskih legendah se pojavlja kot spremljevalka duše v nebo.
Podobno vlogo ima tudi v japonski kulturi, saj obstaja več legend, kako se nesrečno zaljubljena ljubimca spremenita v duha bele čaplje in plešeta ob zamrznjenem ribniku. Na Japonskem je še posebej znan ples belih čapelj (Shirasagi-no-mai), ki ga dvakrat na leto izvajajo v templju Sensō-ji, najstarejšem budističnem templju v Tokiu.
Po verovanju naj bi snežno bele ptice, kot so čaplje in žerjavi, prebivale na svetih otokih, njihova magična krila pa naj bi imela moč prepeljati dušo v zahodni paradiž.
Tudi borovci so priljubljen motiv kitajskih in japonskih umetnikov. Njihova vztrajnost in kljubovanje mrazu z iglicami, ki pozimi ne odpadejo, sta vodila v povezovanje z dolgoživostjo, neomajnostjo in nesmrtnostjo. Borovci kot simbol ponovnega rojstva in upanja v svetlo prihodnost zavzemajo posebno mesto v času praznovanja japonskega novega leta. Ta simbol se je še posebej okrepil po atomskem napadu na Hiroshimo tik pred koncem druge svetovne vojne, v zadnjem času pa po katastrofalnem potresu in cunamiju, ki je marca 2011 prizadel Japonsko. Čudežni bor, ki je edini prestal moč cunamija v povsem opustošenem mestu Rikuzentakata, je postal spomenik nesreče in simbol upanja Japonske. (NVS)
Več: https://vazcollections.si/predmeti/
