Trpeči Kristus, neznani slikar, začetek 18. stoletja, olje na platno, 46 x 37,5 cm, PMC, inv. št. S/367.
Kristus je upodobljen doprsno, kodri mu padajo na ramo, na glavi ima trnovo krono. Roki je sklenil in pogled uprl v nebo. Razprte ustnice, upadel obraz, vznesene oči in okrvavljen obraz pričajo o neizmernem trpljenju. S tako podobo se je slikar želel dotakniti religioznih čustev vernikov.
Večina v muzeju ohranjenih cerkvenih slik je baročnih. Barok predstavlja obdobje posebej obsežne produkcije religioznih umetnin. Katoliška Cerkev je namreč v času rekatolizacije »svetovala uporabo« takšnih ikonografskih motivov, ki bi zmogli v čim večji meri popularizirati in utrjevati vernost med ljudmi. Tako naj bi svetniške in Marijine podobe ter podoživljanja Kristusovih muk spodbujala čustva sočutja in utrjevala pobožnost. Poleg prizorov križanja in posameznih postaj križevega pota so bile zelo pogoste upodobitve trpečega Kristusa samega. Zahteva, ki jo je moral baročni umetnik upoštevati, je bila, da je religiozno snov treba obdelati tako, da se lahko preprost vernik vživi v njeno sporočilo in da potem zanj predstavlja globoko, emocionalno pogojeno religiozno izkušnjo.
Vir: T. Badovinac, Tri upodobitve trpečega Kristusa iz zbirke Pokrajinskega muzeja Celje, Hiša pisanih spominov, 2006
