Vitanje, kolorirana jedkanica, Ferdinand Runk, ok. 1800, inv. št. G/XI-558.
V bogati muzejski grafični zbirki je tudi skoraj 400 vedut Celja in okoliških krajev. Zadnja obogatitev zbirke je ročno kolorirana veduta Vitanja iz okoli leta 1800, ki izvira iz t.im. Stöcklove suite. Ta je svoje ime dobila po dunajskem založniku Francu Xaverju Stöcklu (1756–1836). Suite so bile serije koloriranih jedkanic s podobami zanimivih lokacij, mest in dvorcev, ki so bile priljubljene od konca 18. stoletja in so jih poimenovali po njihovih založnikih. Avtor Vitanjske predloge je krajinar, akvarelist in bakrorezec Ferdinand Runk (1764–1834), rojen je bil v Freiburgu, umrl pa je na Dunaju. Ustvaril je številne podobe različnih mest v Avstriji, na Štajerskem in Koroškem. Med stoosemdesetimi koloriranimi vedutami najdemo tudi upodobitve Ptuja, Maribora, Gornje Radgone, mesta Celje in Vitanje. Kot vrezovalec oz. graver je podpisan Johann Ziegler (1749 –1802).
Na veduti so v ozadju upodobljene ruševine Vitanjskih gradov. Na levi strani o nekdanji slavi starega »Goleževega« gradu, pričajo ruševine zgradbe iz 12. stoletja, ki so jo opustili v 16. stoletju. Na desni strani pa vidimo ruševine novega »Krajnikovega« gradu, ki so ga zgradili vrh hriba v 13. stoletju. Leta 1748 je vanj udarila strela in od takrat je opuščen. Jasno je vidna ozka cesta, ki vodi po vzpetini do nekdanjega vhoda v novi grad.
Spodaj v dolini se med majhnimi hribčki po ozeleneli pokrajini vije potok Hudinja, ob katerem razločimo stavbo splav njej. Preko potoka je speljana brv, na levi strani se stavbi približuje konjska vprega z naloženim vozom.
Levo in desno vodita poti na katerih vidimo posamezne človeške figure. Na sredini vedute, v ospredju, sta v pogovor zatopljena sedeča ženska in stoječ moški s klobukom na glavi. Verjetno gre za pastirja, ki paseta kozi in sta upodobljeni na nabrežju potoka. Omenjeni drobni žanrski prizori dopolnjujejo razpoloženje na upodobitvi in oživljajo predstavljeno arhitekturo v ozadju.
